Od leta 2013 s pomočjo prostovoljcev v  gradu Cmurek na Tratah deluje Muzej norosti, katerega prvotno poslanstvo je obravnava fenomena norosti, s ciljem prispevati k detabuizaciji norosti, destigmatizaciji ljudi z izkušnjo norosti ali institucionaliziranosti ter procesu deinstitucionalizacije v Sloveniji in širši regiji. Zakaj prav tu? Trate so sicer tudi prostor nekdanjega slavnega mladinskega kluba, kjer se je odvijala punkerska in rockerska scena, kulturne provokacije so širile obzorja in še eno »drugačnost«. Pa vendar je Muzej norosti nastal prav tu, ker je za grajskimi zidovi od leta 1957 deloval zavod za duševno in živčno bolne, kakršnih v civiliziranem svetu ne bi smelo biti. Leta 2004 so tedanje stanovalce preselil v manjše in za bivanje primernejše skupnosti. Temu zgodovinskemu premiku v Sloveniji bi morala slediti deinstitucionalnizacija preostalih zavodov, vendar po 10 letih še vedno stojimo pred istim izzivom izločenosti, odtujenosti in  osamljenosti oseb, ki bivajo v ustanovah zaprtega tipa. Pogovarjali smo se z eno izmed številnih prostovoljk, mag. Sašo Bezjak, ki v muzeju razvija aktivnosti na področju umetnosti in ustvarjalnosti. 

V muzeju ustvarjate prostor za predstavljanje  težavne dediščine, filmske projekcije, konference in razstave. Obenem pa je to  tudi prostor srečevanja različnih družbenih,  medgeneracijskih in medkulturnih plasti. Na kakšen način sami delujete kot prostovoljka v muzeju? 

Sem akademska slikarka, magistra kiparstva in likov na pedagoginja. Torej se sama ukvarjam z veliko kreativnosti, ki jo prenašam na vse zelo različne skupine  ljudi. Strast do ustvarjanja čutim kot svoj poklic in kot svoje poslanstvo. Pokrivam veliko umetniških področij, od likovne, filmske, kulturne dediščine, gledališča in še marsikaj. V Muzeju v tem trenutku vodim študijski krožek Živimo s kulturno dediščino Cmureka. Z ekipo prostovoljcev že več let raziskujemo spomenike v gradu, pohvalimo se lahko z dvema romanskima reliefoma in dvema renesančnima poslikanima stropoma, ki so se ohranili. Raziskujemo, kako približati spomenike publiki. Imamo tudi več sto let staro lipo. Vsa dediščina, ki sem jo naštela, je inspiracija za izdelovanje spominkov. Pred kratkim sem izdelala tudi akvarel z grbom Stubenbergov, ki so bili okoli 500 let lastniki gradu; bil je darilo za njihove potomce, ki še vedno živijo v sosednji državi. 

Kulturno-umetniške intervencije so pomembna dopolnitev zgodovinskega prikaza. Kako s svojimi aktivnostmi prispevate k ohranjanju  spomina in pogledu na samo družbeno konstrukcijo norosti? 

Zelo sem povezana z Varstveno delovnim centrom Murska Sobota, enota Gornja Radgona. Z ljudmi, rečemo jim prijatelji, iz tega centra vsa leta sodelujemo.  So naši redni obiskovalci in delavničarji. Pravkar smo skupaj z njimi naredili predstavo Julija in Romeo in med vikendom nastopamo na odru. V napovedniku  smo napisali: »Tokrat ne vabimo v Muzej norosti, ampak v Mladinski center Gornja Radgona, kjer ustvarjalci pripravljajo klasiko, ki jo vsi poznamo, v drugačni  preobleki: Glanc nova tragedija! Julija in Romeo in ne  Romeo in Julija. Igrali bomo predstavo, ki bo preplet realizma, komedije in ljubezni. Pomagali nam bodo  tako imenovani 'drugačni', ampak konec koncev: Kdo je sploh drugačen? oz. Kdo je tukaj zdaj nor? Mi se smejimo do solz, ko se pripravljamo za vas, upamo, da se boste nasmejali na zalogo tudi vi.« Poleg tega večina dogodkov, ki se zgodijo v Muzeju, spremljajo likovne delavnice. V prvem nadstropju pa si lahko ogledate razstavo izdelkov najmanj 20 let delavnic, ki sem jih izvajala z ljubitelji umetnosti, z otroki, z gibalno oviranimi, s tako imenovanimi našimi prijatelji, ker se beseda uporabnik tudi zame sliši grozljivo. 

Ustvarjalnost je pogosto obravnavana blizu norosti, verjetno ker so jima pogosto skupne čustveno trpljenje, tankočutnost in mističnost,  mogoče celo uporništvo? Kakšen je vaš pogled na genialnost v povezavi z norostjo in ali sami pri vaših aktivnostih umetnost vidite tudi kot  terapevtsko?  

Da je tanka linija med norostjo in genialnostjo, nakazuje že naša razstava o skladateljih klasične glasbe s težavami v duševnem zdravju. Leta 2015 smo ravno na to vprašanje odgovarjali na Simpoziju norosti. Javnost in tudi same umetnike smo skušali ozavestiti o nujnosti in potrebi po tako imenovani »norosti« v  umetnosti, o njenih različnih pozitivnih in negativnih vidikih v javni in intimni sferi ter tako spodbuditi od mik od medikalizirane in sociologizirane norosti. Umetniki so tezi večkrat pritrdili. Norost je sestavni del na šega življenja, ustvarjanja, pogleda na svet. Ne bojimo se je, celo potrebujemo jo za svoje delo. Drugačnost si vzamemo, pogosto pa smo tudi sami nerazumljeni, saj v zavetju ateljeja stopamo na osebno ali kolektivno nezavedno in s pomočjo kreativnega proscesa postavljamo ogledalo družbi. Ko pa se družba uzre v zrcalu, je to lahko nesprejemljivo, šokantno. Sama sem takrat s slikarsko postavitvijo Sem drugačen in nimam spolnih odnosov problematizirala tabuizacijo seksualnega življenja ljudi z motnjami v duševnem zdravju. In ja, vsekakor ima tudi terapevtske učinke.  

Kateri je vaš najljubši spomin na prostovoljsko izkušnjo, prigodo? 

S tremi prijatelji smo šli pogledati razstavo v nadstropju, na kateri sodelujejo z izdelki tudi oni. Vsi so gibalno ovirani, eden zaradi prekomerne teže, drugi zaradi cerebralne paralize, tretji zaradi poškodbe nog. Da smo prišli v nadstropje, smo potrebovali veliko časa. Veliko smo se presmejali in hkrati namučili. V Muzeju delujemo prostovoljno in seveda nimamo denarja, da bi ga lahko prilagodili gibalno oviranim. Odločili smo se, da bomo Muzej zapustili tako, da se bomo po stopnicah spustili po zadnjici. Konec koncev, saj nas nihče ni videl, bili smo sami in celo hlače so ostale čiste. 

Za umetnost sva že izpostavili, da slika drugačnost, izključenost in v družbi pogosto prelamlja s starim … bi lahko potegnili kakšno  vzporednico s prostovoljstvom? Vidite pri svojem delu učinke prostovoljstva na dobro počutje tako zase kot za tiste, ki so jim vaše aktivnosti namenjene? 

Ko brezpogojno deliš znanje in ljubezen do podobnosti in do drugačnosti, se počutiš izpolnjeno. V umetnosti si v prvi vrsti obrnjen vase, k svojim vprašanjem, v prostovoljstvu si obrnjen k drugemu in mu pomagaš, da morda gre po poti na podlagi tvojih izkušenj. Predvsem govorim o stiskah, ki jih skozi pogovor, z bližino in s kreativnostjo pomagam premagovati kot prostovoljka in tudi poklicno v Družinskem centru, kjer sem polovično zaposlena. Prostovoljstvo me je naučilo ogromno o življenju in delu z ljudmi. Naučilo me je biti sproščena v vsaki situaciji in imeti rad ter skušati razumeti vsakega posameznika, pa če je še tako drugačen. Drugačnost nas plemeniti, predsodki nas delajo revne. Pri nas v Muzeju norosti v bistvu ni drugačnih, preprosto vsi smo. 

Tudi epidemija nam je potrdila, da so najbolj izpostavljeni ravno ljudje v institucijah. Kaj še manjka v skupnosti, da bi lahko govorili o  solidarnosti in da bi se ljudje, ki zaradi različnih oviranosti živijo v institucijah, od tam lahko vrnili, in da drugim, ki še živijo doma, tja ne bi  bilo treba oditi?  

Predvsem manjka čutečih, empatičnih ljudi, ki imajo vpliv. Njim bi vsekakor svetovala ogled dokumentarnega filma Zadnji graščaki Trat Lukasa Miheljaka.  Državljani so kljub duševni motnji lahko produktivni, ustvarjalni, inovativni – ljudje, ki bogatijo svet na umetniškem, znanstvenem, okoljevarstvenem ali kakšnem drugem področju. Spomnimo na velika slikarska ali pisateljska imena, pa na »nore« znanstvenike, raziskovalce, morjeplovce, inovatorje ali alpiniste, ki so premikali meje fizičnega in umskega.