Prostovoljka sem že dobrih šest let. Že vse svoje življenje ravnam in delujem v smeri, da bi bilo zaradi tega, kar počnem, vsaj še nekomu na tem svetu lažje in boljše. Trdno sem namreč prepričana, da je vsaka skupnost ljudi močna le toliko, kot njen najšibkejši člen. Zavedam se, da imam v življenju srečo in privilegij, da sem se rodila tu, kjer sem se, in da živim takšno življenje, kot ga živim. To hvaležnost izkazujem tako, da pomagam, če le lahko, komur koli, ki pomoč potrebuje. Sprva so bili to ljudje iz kroga tistih, ki jih poznam, ko pa sem po naključju zasledila klic Slovenske filantropije, da potrebujejo nove prostovoljce za družabništvo starejšim, sem takoj začutila, da se vabilu preprosto moram odzvati.

Večino svojega poklicnega življenja sem delovala kot zdravstvena novinarka. Veliko sem pisala o tem, kako blagodejno deluje na človekovo zdravje povezanost z drugimi ljudmi, o silni moči dotika in prijazne besede in celo samo prisotnosti. Najboljše od vsega pa je, da sta vseh teh koristi deležna oba, tako tisti, ki daje, kot tisti, ki mu je namenjeno.

Ko sem se klicu Slovenske filantropije odzvala, je sledilo kratko usposabljanje, nato pa me je nek decembrski večer poklicala neznana številka in začelo se je novo poglavje v mojem življenju, v katerem ima pomembno vlogo gospa Anica. Moja Baki, kot ji rečem ljubkovalno.

Spoznali sva se pri njej doma in najina srečanja so hitro postala tedenska stalnica. Morda sva se tako hitro zbližali tudi zato, ker sva obe iz zdravstvenega »foha«, vendar nama je uspelo stkati vez, ki se vse do danes poglablja in naju obe bogati. Baki je bila gibalno omejena, predvsem pa v veliki čustveni stiski, saj jo je čakala večja operacija, od katere je bilo veliko odvisno.

Operaciji je sledilo okrevanje v bolnišnici, kjer sem jo seveda tudi obiskovala in ji pomagala prestati težke trenutke sprejemanja odločitev o tem, kje bo živela naprej. Preselila se je v dom za starejše in takrat je tista najina, morda na prvi pogled nepomembna tedenska urica druženja, postala nekaj, na kar se je v stiski lahko oprijela, ena taka lučka v precej sivi perspektivi. Veliko je bilo solza, pa tudi globokih uvidov, opuščanja in sprejemanja. Zame je bilo najpomembnejše spoznanje, da se človek razvija in raste, dokler živi. In predvsem, koliko lahko sam vpliva na to, kako se počuti in kako pomembna je pri tem podpora sočloveka. Ko so se pri njej zadeve malo uredile, sta se pa meni zgodili dve velikanski življenjski spremembi, službeno in osebno. Naenkrat sta se vlogi zamenjali in sem bila jaz tista, ki sem bila v tistih tednih deležna podpore in razumevanja. Toliko modrih besed, potrpežljivosti, topline in sprejemanja. Seveda ni rešila mojih težav, bila pa je zraven, v oporo in tolažbo. Bila sem ganjena, saj sem vajena, da sem vedno jaz tista, ki pomaga. Pri prostovoljstvu seveda ne gre za plačilo, saj svoj čas, edino, kar res imamo v tem življenju, prostovoljno darujemo drugemu, toda takrat sem na to pomislila. Ti trenutki notranjega zadovoljstva, ko globoko v sebi veš, da si nekaj naredil prav, so neprecenljivi. Ti občutki so neodvisni od vsega zunanjega, zato so mi pomagali graditi občutek lastne vrednosti.

Običajno pa se z Baki samo druživa in klepetava. Kako so bile ta teden razpoložene negovalke (ki jih tudi jaz že poznam po imenu), izprašam jo, kako se počuti zdravstveno, na kratko poročam o svojem tednu (ker je seveda rada na tekočem in je zelo firbčna, tako kot jaz), skupaj pošimfava nesposobne politike in podražitve, jeva piškote in se smejiva. Takšni obiski so mi najljubši, ko se ne zgodi nič posebnega, ampak samo tičiva skupaj in druga drugo učiva prepoznati lepoto v najbolj običajnih stvareh.

Verjamem, da se upoštevanje in spoštovanje sočloveka začne z zavedanjem samega sebe. Drugi te ne more rešiti, lahko pa precej pomaga, saj biti sposoben za kratek čas stopiti v čevlje nekoga drugega in pogledati na stvari z druge perspektive, močno koristi in bogati življenje.

Ker imam redno službo, mi pogosto zmanjkuje časa in sem nemalokrat izčrpana, ampak ko grem h Baki, se o tem ne sprašujem. Za nameček se vedno potrudim, da skozi njena vrata vedno stopim nasmejana in vedno me sprejme še širši nasmeh na njenem obrazu. To je moja prava nagrada! In ko pomislim, ali svojim prijateljem pripovedujem o najinem odnosu, me vedno preplavi nek tak prijeten občutek topline, s katerim se v mislih pogosto obdam, ko mi kaj zmoti notranji mir ali pa se zvečer v tem objemu zazibam v spanec.