Osnovna šola Livada, prejemnica naziva Junaki našega časa, prostovoljstvo organizira kot interesno dejavnost. Učenci predlagajo teme, ki se jim zdijo pomembne in ki bi jih radi naslovili preko prostovoljske dejavnosti ter s pomočjo učiteljic ustvarijo prostovoljske akcije. Na šoli potekajo številne aktivnosti: K njim že pet let prihajajo študenti Filozofske fakultete iz pedagoške smeri, ki enkrat tedensko nudijo učno pomoč, večino prostovoljskih del pa izvajajo učenci sami. Med tovrstne primere sodijo zbiralna akcija za Zavetišče Gmajnice, tutorstvo in Mala olimpijada za prve razrede. Zakaj prostovoljstvo na njihovi šoli tako dobro deluje in kako ga učenci dojemajo, smo vprašali učiteljice mentorice: Natalijo Veselič Martinjak, Marjeto Bilban in Sladjano Jović Mićković.

Vaši učenci sami predlagajo prostovoljske akcije. Ali se kdaj zgodi, da ostanejo brez idej?

Natalija: »Nikoli. Jaz vztrajam pri tem, da sem ena od njih. Vodim jih čim manj. Rečem jim: 'Jaz nimam pojma, vi to naredite.' In naredijo.«

Kako poteka prostovoljstvo na vaši šoli?

Marjeta: »Vsak teden, ko se učenci vrnejo s prostovoljskega krožka, poročajo, kaj so delali. Prostovoljke v našem razredu nam predajo informacijo o akcijah, ki se dogajajo na šoli. Prostovoljstvo znotraj mojega razreda pa se je razvilo, ko so v letih 2016 in 2017 dan za dnem na našo šolo prihajali mladi migranti. V razredu sem na enkrat imela učence, ki so govorili različne jezike, med njimi je bilo največ Albancev. Na srečo sem v razredu že imela albansko deklico, ki je postala tutor novim učencem. Najprej smo začeli z osnovnimi stvarmi: predstavila jim je šolo, kje je WC, jim pomagala, da so se znašli v novem okolju, razložila, kakšne so zadolžitve in naloge … Skratka, pomagala jim je razumeti, kako vse poteka. To je nato prešlo na vsakdanje težave pri učenju. Sedaj učenci samostojno priskočijo na pomoč, kadar vidijo, da ima kdo težave. Ko med poukom opravijo s svojim delom, se razvrstijo po kotičkih in kot inštruktorji pomagajo šibkejšim učencem. Letos se je to iz otrok preneslo tudi na starše. Eden izmed otrok ima mamo, ki obvlada glasbo, in po naključju sem slišala, da ta mama sprejme otroke, ki se bodo prišli k njej učiti glasbo pred petkovim testom. Med učenci potekajo tudi srečanja na daljavo preko družbenih omrežji in drugih digitalnih platform. Dobivajo se in nalezli so tudi starše.«

Naletite kdaj pri učencih na odpor?

Marjeta: »V mojem razredu je prostovoljstvo postalo nalezljivo. Lansko leto, ko smo na šolo dobili makedonskega dečka, sem izbrala učenca in ga določila za njegovega mentorja. Nato so vsi planili po vsakem naslednjem učencu, ki je prišel k nam, saj so si želeli postati mentorji. Prej sem jih morala držati nazaj, kot da bi imela težave s spodbudo. Komaj čakajo, da si pomagajo. To nastane spontano.«

Sladjana: »Tisti, ki se za to odločijo, to počnejo z veseljem. Razložimo jim, kaj prostovoljstvo pomeni, torej da če se zanj odločiš, potem moraš to opravljati. Pojasnimo jim tudi, kaj prostovoljsko delo je, in tisti, ki so nagnjeni k pomoči drugim, to delajo z veseljem.«

Kako se je prostovoljstvo na vaši šoli pravzaprav začelo?

Natalija: »Začelo se je leta 2008, po tem ko sem opravila izobraževanje za mentorja prostovoljcev, da sem videla, kaj to sploh pomeni. Meni je bilo normalno, da sem sama prostovoljka, to je nam starejšim samoumevno, ker smo si v socializmu vsi med seboj pomagali. Opažati sem začela, da pomoč drugim v družbi upada oziroma da tega skoraj ni več. Na šoli smo imeli veliko prepirov, pretepov. Odločila sem se, da skupaj s tremi dekleti preizkusimo organizirano prostovoljstvo. Najbolj zainteresirana je bila ena Romkinja, ki je k sodelovanju povabila še dve punci. Odšli smo v Dom starejših Trnovo, kjer so nas tako lepo sprejeli, da je bila ta Romkinja prav vzhičena, kar jokala je in bila neskončno hvaležna. Tja smo hodile tri leta. Nikogar nisem želela siliti v prostovoljstvo, samo predstavila sem, kaj počnemo, in tako je skupina počasi začela rasti. Leta 2016 sem imela največ prostovoljcev, 38. Drugače se številka vrti med 15 in 18 učenci. Nekateri sodelujejo več, nekateri manj, odvisno, koliko jim paše. Do mene pridejo sami in naredim jim pogodbo o prostovoljskem delu, ki jo morajo podpisati, izročim jim tudi tabele, kamor vpisujejo, kaj počnejo, koliko ur in pri kom. Nekateri se pridružijo na začetku leta, drugi na sredini, kakor jim paše.«

Sladjana: »Naši otroci so večinoma iz šibkega socialnega okolja. Ampak kadarkoli smo naredili ad hoc dogodek (v primerih poplav ali podobnih katastrof) in smo dobrodelno akcijo organizirali spontano, so učenci vedno z veseljem prinesli stvari. Prav neverjetno je bilo, nosili so, kot da bi bili najbolj bogati. Tisti, ki vedo, kaj pomeni, da potrebuješ pomoč, so vedno pripravljeni dati vse od sebe. Gore stvari smo odnesli v Zvezo prijateljev mladine, med hudimi poplavami smo jih pošiljali v Bosno in tako dalje. Neverjetno, kar prostora nam je zmanjkalo, ko smo jim rekli, da imamo dobrodelno akcijo, ker so ljudje v stiski.«

Marjeta: »Ravno te dni je učenec povedal, da pri njegovi mami v službi zbirajo zamaške, zato je prosil, da jih začnemo zbirati tudi mi. Tako da sedaj imamo zbiralno akcijo zamaškov, kjer so vsi dobrodošli, da podprejo invalidno deklico. Socialna nota oziroma empatija kar sama pride iz njih, veliko jim pomeni, da nekomu pomagajo.«

Imate kakšne posebne metode, s katerim obvestite učence o svoji dejavnosti?

Natalija: »Na začetku leta obiščem vse razrede in jim predstavim, kaj počnemo.«

Sladjana: »Učenci Filozofske fakultete, ki prihajajo k nam na šolo nuditi učno pomoč, se morajo najprej udeležiti predavanja, kjer jim predstavim specifike naše šole in poudarim, da naj se za to odločijo tisti, ki si tega res želijo. Že takoj na predavanju vem, kateri študenti se bodo prijavili, po navadi se odloči nekje 10 ali 12 študentov. Z njihovo profesorico ocenjujeva njihovo delo enkrat mesečno.«

Marjeta: »Prostovoljstvo je zanimiva dejavnost, ki popestri življenje v razredu. Na začetku potrebujejo nekaj uvoda, kaj to prostovoljstvo je, da se lažje znajdejo, potem pa se širi samo od sebe. Veliko je učencev, ki so s svojimi dejanji vsakodnevno prostovoljci, saj pomagajo drugim. Mi jim to pomagamo ozavestiti. Gre za stvar, ki v tebi nezavedno raste. Ko sem se znašla v nemogoči situaciji, so mi bili otroci v veliko pomoč, saj je vsak pomagal enemu izmed pomoči potrebnim učencem, da je bilo meni lažje.«

Sladjana: »Včasih dodelimo naloge ravno tistim, ki so bolj problematični, saj se jim zdi zelo fino, da je njim podeljena pomembna naloga. Rečem jim: Ti si moj pomočnik, moj asistent. To na njih zelo pozitivno vpliva, ne gre samo za pomoč drugemu.«

Zakaj se vam zdi prostovoljstvo pomembna dejavnost?

Marjeta: »Prostovoljstvo je pomembna dejavnost, ker z njo nekaj od sebe damo, ob tem pa ne pričakujemo, da bomo kaj dobili nazaj. Ampak kljub temu veliko prejmemo. Takoj ko daš košček sebe, dobiš nazaj nek odziv. Otrokom je najbolj všeč nasmeh, iskrena zahvala od prejemnika pomoči. Zase lahko rečem, da to delam, ker čutim, da moram, saj bo s tem nekomu lažje. Kot je povedala Natalija, v socializmu je bilo to običajno. Če je komu kaj zmanjkalo, si mu to prinesel, sosedi smo se povezovali med seboj.«

Sladjana: »Pomembno je, da na prostovoljstvo otroke od majhnega navajamo, ker je družba postala vse bolj tekmovalna in individualna. S prostovoljstvom jih učimo, da če daješ, potem tudi dobiš. Otroci so nepokvarjene dušice, gobice, ki za enkrat še verjamejo v dobro, zato jih lahko sedaj, ko so še majhni, izoblikujemo, nato pa se to razvija dalje v njih.«

Natalija: »Prostovoljstvo je pomembno tudi, ker s tem pridobijo ogromno neformalnih znanj, ojača se empatija, pridobivajo samozavest. Ta vidik samozavesti je, po mojih opažanjih, zelo pomemben. Ko otroci vidijo, da lahko naredijo nekaj, kar tudi v praksi uspe, je to čisto drugačen občutek kot pri učenju. Da jim občutek pomembnosti, dobrega počutja, tudi odgovornejši postanejo. Pomembno pa je, da delajo to, kar oni želijo. Učenci so o prostovoljstvu povedali: Veseli so, da dobijo nazaj nasmeh in žareče oči. Zadovoljstvo, objem ali besedo hvala. Prostovoljci so, ker ljudi osrečujejo.«

V preteklosti so učenci Osnovne šole Livada sodelovali tudi s Centrom za starejše in Rdečim križem; izdelovali so tipanke za slepe in slabovidne; izvajali čistilne in zbiralne akcije; menjali rabljena oblačila in ozaveščali o prostovoljstvu.