Damjan Korenč večino svojega časa preživi v vlogi prostovoljca. To lahko počne zato, ker je že več kot desetletje invalidsko upokojen zaradi diagnoze shizofrenije. Živi v Logatcu in prostovolji pri skoraj vseh lokalnih društvih in javnih zavodih – v domu starejših, pri športnem društvu Baron, v območnem združenju Rdečega križa in nenazadnje v Hiši Sadeži družbe, medgeneracijskem centru Slovenske filantropije.

Kako je prišlo do tvojega, skoraj kariernega prostovoljstva?

Leta 2000 so mi postavili diagnozo, deset let kasneje so me invalidsko upokojili, leta 2012 sem začel obiskovati društvo Šent v Postojni kot uporabnik … potem sem se počasi začel vključevati v druga društva kot prostovoljec.

Kaj vse počneš kot prostovoljec in koliko časa temu nameniš?

V športnem društvu Baron sem tehnični vodja, skrbim za opremo pri igrah, kot je prstomet, pikado, šah, kegljanje s kroglo na vrvici. Na Rdečem križu pomagam v skladišču hrane, jo vozim, delim in sodelujem v različnih aktivnostih. V domu starejših sem imel včasih pogovorno skupino, zdaj pa vodim prstomet in pomagam pri učenju računalniških veščin. V Hiši Sadeži družbe preživim največ časa in sodelujem pri vseh aktivnostih, še najraje pomagam pri počitniških aktivnostih za otroke. Skratka – marsikaj (smeh). Vse pa časovno nanese kar za polno zaposlitev, kdaj še več.

Ti ob vsem tem prostovoljenju ostane še kaj prostega časa, časa zate?

Ostane, saj mora. Ampak sem upokojen in ne bom doma čepel in gledal televizije. No, edino snooker (smeh). Raje se družim z ljudmi in pomagam, to mi je nujno.

Nam zaupaš kakšno anekdoto ali zanimivost, ki si jo doživel kot prostovoljec?

Hja, eden od otrok v Hiši Sadeži družbe Logatec me kliče mami (smeh) Očitno sem mu tako prirasel k srcu. Otroci so res posebni.

Se ti zgodi kdaj, da imaš slab dan, da se ti ne da it nikamor? Kaj storiš potem, kako se spraviš ven?

Jaz bi dejansko lahko cel dan doma spal, ker jemljem tako močna zdravila ... tako da se cel čas brcam v rit. Ampak sem se odločil, da življenja ne bom preživljal zaprt med domače stene in zato se brcnem, zbudim in grem.

Bi komu, ki se še odloča za prostovoljsko delo, kaj svetoval?

Samo voljo je treba imet, nič drugega. V zameno za to, kar daš, dobiš vse vsaj dvakrat vrnjeno, in vedno rasteš. Pa veliko ljudi srečaš v tem 'poklicu' prostovoljstva. Mislim, da vsi upokojeni – tako mlajši kot starejši – lahko še vedno kaj naredimo za druge in nismo za na odpad!