ODPRL SE MI JE NOV SVET

- Gojko Bervar

Branka Lopič je človek z življenjsko zgodbo, ki jo poznamo mnogi. Svet, ujet med službo in domom, tisoči majhnih opravil, ki jemljejo čas od danes na jutri. Dokler ni odšla v pokoj in pričela zatem prostovoljiti v Dnevnem centru aktivnosti za starejše v Ljubljani.

Služba je prostor, ki ustvarja neke vrste pripadnost, pripadnost delu, sodelavcem, okolju. Po upokojitvi se je ta prostor pripadnosti od vas oddaljil. Ste se zato odločili za prostovoljstvo, ki je ponujalo nov krog pripadnosti?

Prvo leto v pokoju poskušaš uživati v na novo pridobljenem prostem času. Potem pa že začenjaš pogrešati prijatelje, družbo in ljudi, s katerimi si bil prej vsak dan. Pa sem nekega dne zagledala razpis, v katerem so iskali prostovoljce za delo v Dnevnem centru aktivnosti za starejše in si rekla: »Tole bo pa zame.« Tja sem šla z mešanimi občutki, saj se mi je zdelo, da me najbrž ne bodo sprejeli. Pa so me. Takoj. Res so me bili veseli. Celo rekli so mi, da lahko začnem delati že naslednji dan. Začela sem z računalništvom, tedaj, ko to še ni bilo tako razvito. Takoj, ko sem prišla domov, sem se poglobila v to, začela pripravljati program dela in začela.

A se vam zdi, vsaj meni se je to zgodilo, ko sem vstopil med prostovoljce, da tedaj vstopiš v nek nov svet?

Ja res, odprl se mi je povsem nov svet, z novimi prijatelji, novimi izkušnjami. Prav uživam v njem, s tem sem si zares zapolnila življenje. Otroci so odšli, mož po svoje, jaz pa po svoje.

Tudi sam imam izkušnje s tem: ko nisem vedel, kam naj se dam, sem se priključil Slovenski filantropiji, šel na nekakšen uvodni tečaj, na katerem sem srečal skupino vedrih ljudi, polnih pozitivne energije in humorja.

Ja, res ljudje, ki si jih prej nezavedno pogrešal. To je res premik v drug svet. Meni so dali povsem proste roke, takoj pripravili vse, računalnike, prostor. Skoraj nisem mogla verjeti, ker sem bila miselno po malem še vedno v službi, kjer nisi ničesar počel brez izrecnih navodil – tu pa taka svoboda ustvarjalnosti.

Zdi se logično, da gre človek med prostovoljce tedaj, ko mu časa preostaja – in to je zagotovo v pokoju. Ampak v tečaju, ki ga omenjam, je bilo malo upokojencev, prevladovali so mlajši. Je tako tudi v Dnevnih centrih aktivnosti za starejše?

Zdaj je kar nekaj mlajših, še deset let nazaj smo bili predavatelji v glavnem starejši. Zdaj je na primer aktualen Zoom in k nam prihaja delat prostovoljka iz četrtega letnika psihologije. Pravi da od nas dobi toliko izkušenj, da kar ne more verjeti. Zato jo to delo še posebej motivira.

Pa saj tudi vi zase pravite, da dajete, ampak da tudi veliko dobite. Kaj dobite?

Tega se sploh ne da povedati. Poglejte, nekoč je prišla na tečaj ženska, šele kratek čas vdova, ki se ji je videlo, da je še vedno depresivna. Ostali sva sami in čustvene zapornice so se odprle. Tečaj računalništva je postal ura psihoterapije. Ko je to spravila iz sebe, sva ob naslednjih urah zelo uspešno nadaljevali z računalništvom. To so življenjski nauki našega dela: nikoli nisi povsem gotov, kaj te čaka, ampak čudovito je, ko opaziš, da lahko nekomu pomagaš.

Računalniški tečaj za starejše se zdi kar velik izziv. Kje so največje ovire pri prvem srečevanju z računalnikom?

Pred kakšnimi desetimi leti je bilo to delo z miško. Ko je to prenehala biti težava, se je začelo počasi odpirati. Ko smo prišli do elektronske pošte, pa je bil ves svet njihov. Drugače je pa na začetku za nas predavatelje važno vedeti: govoriti je treba na glas, povedati tečajnikom, naj jih ne bo strah, da ne morejo nič pokvariti. In ko po nekaj urah vidijo, da je res tako, oživijo.

Ta znanja jim marsikaj olajšajo: že k zdravniku se laže prijaviš po elektronski pošti. Sploh pa brskanje po spletu: pregledaš vozne rede, kaj ponujajo knjižnice – skratka, da ni treba vsega opraviti peš.

Še en primer: inženir v osemdesetih je živahno spraševal o tem, na kakšen način dela računalnik, kako nastane svetovni splet. Ko smo ga poskusili navdušiti, da bi si tudi sam kupil računalnik in začel, je to zavrnil in šele po dolgem prepričevanju smo ugotovili, kaj je razlog. Bal se je osmešiti, da kot tehnično podkovan človek tega ne obvlada.

Nekaj podobnega se je zgodilo tudi meni. V dnevni center je prišel starejši gospod, ki je najprej vprašal, ali bova sama. »Seveda,« sem rekla, »lahko sva tudi sama.« »Veste«, je rekel, »zares si ne želim, da bi drugi videli, kako štorast sem pri tem.« Ampak v sorazmerno kratkem času je zelo napredoval. Presrečen je bil, ko je ugotovil, da se po Skype-u lahko pogovarja z otroki, ki živijo v tujini, da jim po elektronski pošti lahko pošilja fotografije.

Ali je prednost, da te tečaje vodite zdaj, ko ste že tudi sami v upokojenskih letih?

Mislim, da je, da jih bolje razumem. Da bolje razumem to, da ne kaže hiteti. Mlajši bi kar oddivjali skozi snov.

Zgodilo se mi je tudi, da si me je starejša gospa najprej pozorno ogledala. Ko je videla moje sive lase, mi je povedala, da se je za tečaj odločila prav zaradi njih. Rekla si je namreč: »Če bo kakšen mlad računalničar, na tečaj že ne grem.«

"S prostovoljstvom uresničujemo poslanstvo programa Dnevni centri aktivnosti za starejše (DCA), ki starejšim nudi možnost aktivnega staranja, vseživljenjskega učenja, medgeneracijskega sodelovanja in druženja. Prostovoljci so duša in srce programa, so naši najtesnejši sodelavci, soustvarjalci programa in nosilci vseh aktivnosti." - Katja Krivec, mentorica prostovoljcev v programu DCA Ljubljana