Od zgodb in iskrenosti prostovoljcev se ogromno naučim

 - Jasna Rajnar Petrović

Miralem Zec je vodja prostovoljcev Slovenskega društva Hospic v Ljubljani. Njegov občutek za sočloveka, neugasljiva strast do dela, potrpežljivost, empatija in razumevanje na prostovoljce delujejo izredno motivacijsko in pomirjujoče. S svojim optimizmom in pozitivnostjo jih bodri ter ustvarja varno okolje, v katerem lahko brezskrbno delijo svoje zgodbe in težja občutja. In to, kot potrjujejo prostovoljci, počne srčno in predano!

Kako vas je pot pripeljala v Slovensko društvo Hospic in v vlogo mentorja prostovoljcev?

V Hospic sem prišel preko življenjske izkušnje, smrti očeta. Ko se soočiš s tako izgubo, se začneš ukvarjat s temo minljivosti in po procesu žalovanja sem se udeležil njihovega začetnega usposabljanja za prostovoljce. Po mojem mnenju je bilo to najboljše izobraževanje, kar sem jih izkusil, saj smo se povezali s svojo ranljivostjo in tudi drug z drugim. Ko sem začutil to povezanost, sem vedel, da sem prišel na pravo mesto.

Ker sem že od začetka pokazal veliko angažmaja, so me kmalu povabili, če bi postal njihov vodja prostovoljcev. Pred tem sem dvajset let delal kot učitelj na šoli, zato mi je bilo delo z odraslimi v izziv. Zelo pomembno je, kar se naučimo že na začetnem izobraževanju, znati držati varen prostor – da se ob spremljanju umirajočega ne vmešavaš, ne posegaš in ne popravljaš, samo poslušaš. Ta prostor je res bistven pri našem delu, mene je prepričal, da ostanem.

Vaši prostovoljci so aktivni na različnih področjih, od spremljanja umirajočih bolnikov in njihovih svojcev do izvedbe delavnic, taborov in skupin za žalujoče…

Pa tudi detabuizacija je še tu zraven. Govoriti o smrti je govoriti o življenju, ker je smrt le del življenja. V resnici je pomembno ukvarjanje s samim sabo, s svojo minljivostjo in s sprejemanjem le-te.

Gotovo je potrebno za takšno tenkočutno delo dosti usposabljanja in čustvena pripravljenost, če ne zrelost. Kako jih usmerjate, da to dosežejo in jim pomagate, ko se kje zatakne?

Varnost jim zagotavljamo tako, da po spremljanju umirajočega ali pri žalovanju lahko vedno pokličejo svojega koordinatorja ali strokovnega delavca, če imajo potrebo po tem. Nasploh jim tako uvodna in tematska izobraževanja kot dejstvo, da se lahko obrnejo na zaposlene v društvu, nudi veliko motivacije in občutka varnosti.

Poleg tega skušam organizirati čim več stvari – različnih srečanj, delavnic – kjer smo skupaj ter se na tak način povežemo.

Poleg mentorstva ste aktivni tudi pri kreativni predstavitvi zgodb žalujočih, veliko se ukvarjate z vašo lutkovno igrico Jesen Listka Timija. Kako je igrica sprejeta?

Kot učitelj sem se veliko ukvarjal z gledališčem in lutkami, zato sem že kot prostovoljec za predstavo, ki se je sicer izvajala že prej, na novo postavil scenografijo, skrojil in sešil kostume. Gre pa za zgodbo življenjskega poteka enega listka, ki jo s pomočjo prostovoljcev izvajamo v vrtcih in šolah in potem izvedemo še delavnico, v okviru katere se z otroki pogovarjamo o smislu življenja. Velikokrat nas pokličejo tudi iz razredov ali skupin, v katerih je otrok, ki je doživel izgubo. Takrat pridemo, izvedemo igrico in zanje odpremo prostor, kjer se lahko med sabo in z nami pogovarjajo o minljivosti.

Po besedah vaših prostovoljcev znate ustvariti varno okolje, kjer lahko delijo svoje zgodbe in občutja, ste vedno pripravljeni pomagati in reševati težave, in da svoje delo opravljate požrtvovalno, umirjeno in predvsem srčno. Vam je pomembno z njimi vzpostaviti odnos na temelju, kakršnega opisujejo?

Kakor sem omenil že prej – z vsem, kar opisujejo, jim držim odprt in varen prostor. Vidi se, da prostovoljci to res potrebujejo, da stresejo naporen dan od sebe, se spočijejo in delijo stvari, ki jih težijo. Pomaga tudi to, da sem angažiran in verjamem v naše poslanstvo, kar tudi njim dvigne motivacijo. Pa da imam rad mir. Čutijo, ko si nemiren in to preslikajo nase – ves čas so tvoje zrcalo.

Kaj vam osebno pomeni pojem prostovoljstva?

Zame je prostovoljstvo dejanje dajanja. Sprejeti namero, da počneš stvari, ki se ti zdijo pomembne, za splošno dobro. Pomembna beseda v tem prostoru je zame tudi hvaležnost. Iskreno in z ljubeznijo sem hvaležen za vsakega prostovoljca, ki se nam priključi in je pripravljen dajati svoj čas uporabnikom in Hospicu. Od svoje vloge vodje prostovoljcev, od njihovih zgodb in iskrenosti, in seveda tudi iz svojih napak, se ogromno naučim.

Kako je epidemija spremenila vaše delo?

Izobraževanja in nekatere skupine žalujočih so se prestavile na splet.

Pri neposrednem delu z uporabniki smo, če se je dalo, improvizirali – ena izmed prostovoljk je pri svojem uporabniku v DSOju sedela zunaj, ker ima sobo v pritličju, imela sta le odprto okno. Poleg tega naše prostovoljce skušamo uvrstiti na prednostni seznam pri cepljenju zaradi dela z ranljivimi skupinami. Tudi jaz sem v tem času spremljal bolno, popolnoma nepokretno gospo, ki je potem decembra umrla. Zadnjič sem jo videl ravno na dan, ko je prišlo sporočilo, da je pozitivna na kovid. Kljub temu, da je bila pozitivna, sem tam ostal ves čas, preden so jo odpeljali v bolnišnico in v teh urah malo umiril zadeve (potem sem seveda 10 dni preživel v samoizolaciji). Takšne zgodbe me res ganejo. Spremljal sem jo dve leti in vem, kaj vse je prestala in kakšna je kvaliteta življenja, če si do zadnje pikice odvisen od drugih.

Kaj bi svetovali nekomu, ki še premišljuje, ali bi postal prostovoljec ali ne?

Ne vem, če mi boste verjeli na besedo, ampak – če si želite odpraviti na pot k sebi, potem je to to.