Prostovoljstvo je za mnoge ljudi priložnost, da se vključijo v skupnost, pomagajo drugim ter hkrati izboljšajo lastno duševno zdravje. Ena izmed takšnih prostovoljk je Anja Kraševec, študentka Socialnega dela, stara 22 let, ki že dve leti prostovoljno deluje v Društvu za Kulturo inkluzije. Društvo se ukvarja s področjem inkluzije oseb s posebnimi potrebami in izvaja različne športne in socialne programe za otroke, mladostnike in odrasle.

Zakaj si se odločila za prostovoljstvo na Društvu za kulturo inkluzije?

Za faks sem morala narediti nekaj prostovoljnih ur, kar je bil glavni razlog, da sem začela s prostovoljstvom v društvu. Kmalu sem ugotovila, kako veliko aktivnosti organizirajo. Na mojo željo so me vključili še v druge programe. Ker se ti novi programi in projekti kar odpirajo, obstaja vedno nekaj novega, kar lahko poizkusiš. Zato sem ostala. Vedno je pestro.

Kaj počneš kot prostovoljka v društvu?

Začela sem na projektu Bodimo gledališče, kjer smo ustvarjali ples in lutkovne predstave, ki smo jih posneli in objavljali na Tik Toku. Sodelovali so mladostniki s posebnimi potrebami in prostovoljci. Skozi te aktivnosti smo spodbujali inkluzijo, ustvarjalnost in se učili o varni uporabi socialnih omrežij. Sodelujem tudi kot vzgojiteljica na inkluzivnem počitniškem varstvu, kjer se otroci s posebnimi potrebami in otroci brez posebnih potreb družijo in skupaj preživljajo šolske počitnice. Obiščejo nas Tačke pomagačke, gasilci, skupaj gremo v Kinodvor, na bazen … Je zelo pestro in zabavno. Med letom pomagam na programu Specilni telovaj. Gre za vadbo, ki je namenjena otrokom s posebnimi potrebami s ciljem, da izboljšajo gibalne spretnosti in socialne veščine. Sedaj pa sodelujem na projektu Socialna vključenost, kjer delam z mladimi odraslimi, ki se pod mentorstvom vključujejo v različne oblike dela. Trenutno raznašamo časopis. Pomagam tudi na festivalih Bodi športnik in Igraj se z mano. Pa še vedno se najde kaj, kar nisem sprobala.

Kako se počutiš, ko opravljaš svoje prostovoljsko delo?

Prostovoljstvo me navdušuje in izredno veseli, predvsem kadar sem z otroki, mladostniki. Tam se vedno počutim zelo dobro, polno energije. Če sem slabo spala, me to spravi v dobro voljo. Včasih je naporno in sem na koncu utrujena, ampak je vredno. Otroci me veliko naučijo.

Kako to vpliva na tvoje življenje, duševno zdravje?

Izpopolnjuje me. Naredi me to, kar sem, in pomaga, da ta del sebe ohranjam. Prostovoljstvo je postalo del mene in ponosna sem, da lahko povem na glas, da sem prostovoljka. Definitivno odnese stran vse slabe dni, počutja in občutja.

Kako to izboljšuje življenje otrok, mladostnikov, ki jim pomagate?

Mislim, da ustvarjamo prostor, ki jim daje energijo in hkrati obstaja kot varno mesto, kjer lahko sproščajo energijo. Opazim, da zelo napredujejo na določenih področjih, četudi oni sami tega ne zaznajo. Bodo pa to opazili njihovi starši, učitelji, prostovoljci. Napredujejo npr. tako, da lažje komunicirajo, so bolj pogumni pri vzpostavljanju socialne interakcije, so bolj fleksibilni, se počutili bolj sprejeti in vključeni v skupnost. Mislim, da izboljšuje čisto vsa področja njihovega življenja in k tem pomembno prispevamo mi kot prostovoljci.

Katera je bila zate najlepša in katera najtežja prostovoljska izkušnja?

Težko je izpostaviti samo eno prostovoljsko izkušnjo, tako da bi jih združila več v eno. To veselje, ko otrok pride v prostor in te je iskreno vesel, te stisne in se ti nasmehne. Ko je vesel, da te vidi ali ti skozi igro reče: »Ali se lahko spet igrava tako, kot sva se zadnjič?« S tem ti da vedeti, da je res užival in želi s teboj to ponoviti. Mislim, da so to najlepši spomini. So tudi težji trenutki, ko želiš otroku pomagati, pa ne moreš. Torej tudi izzivi se najdejo, ampak je ob podpori super mentorjev vse lažje.

Na kaj si v tem času prostovoljnega dela najbolj ponosna?

Definitivno na znanje in izkušnje, ki sem jih pridobila. Vse nove ljudi, ki jih spoznaš in ti kar naenkrat tako veliko pomenijo. Občutek imaš, kot da si del ene velike  družine. Za to sem res hvaležna in hkrati ponosna, da imam neka znanja in izkušnje, ki jih lahko podelim z drugimi. Tukaj te vedno vržejo v vodo, da sprobaš nove stvari, zaradi tega sem dobila ogromno samozavesti, sposobnosti, da me je veliko manj strah narediti nekaj novega. Mislim, da se bom v prihodnjih letih lažje znašla v kakšnih situacijah.

Kaj bi sporočila drugim mladim, ki bi želeli postati prostovoljci?

Definitivno ne odlašati, da postaneš prostovoljec. Vredno je poiskusiti, delati v več različnih organizacijah, spoznati več področij dela. Lepo je, ko se nekje najdeš. Biti prostovoljec je res zakon. Lahko si ponosen na to, da delaš nekaj lepega za skupnost, hkrati pa te to zelo osrečuje. Spodbujam, da se mladi vključijo v prostovoljstvo. Če želiš pridobiti nova znanja in izkušnje, spoznati fenomenalne ljudi ter delati z ljudmi s posebnimi potrebami, se pridruži Društvu za kulturi inkluzije, vedno smo veseli novih prostovoljcev.

Janja Šlebir