Ne jamraš, ampak pač narediš

- Jasna Rajnar Petrović

Matej Kramberger je mladi raziskovalec na Univerzi v Mariboru in je, kljub svoji mladosti, že dolgoletni član PGD Črna na Koroškem in od leta 2019 tudi član Štaba civilne zaščite Občine Črna na Koroškem. V času boja z epidemijo je odigral kup vlog, od organizatorja, koordinatorja, povezovalca, distributerja, informatorja, do operativca in poročevalca - ni je bilo naloge, ki je ne bi opravil v dobrobit in korist občanov. Poleg organizacije in aktivacije drugih je razkuževal prostore CUDV Črna, nabavljal in dostavljal zaščitna sredstva, prehrambne pakete in zdravila sokrajanom, sprejemal klice občanov in jim nudil pomoč. V letu 2020 je opravil več kot 1.800 ur prostovoljskega dela.

Kdaj ste prvič izkusili prostovoljstvo in zakaj?

Za to je kriva kar moja teta, ki je bila mentorica mladine pri gasilcih. Od tehnične pomoči do mentorstva otrok in potem operativca ni trajalo dolgo, na prvo intervencijo sem šel že kot šestnajstletnik.

Kljub mladosti ste kot prostovoljec v PGD Črna na Koroškem dosegli že marsikaj, od različnih vlog, do činov, opravljenih tečajev in certifikatov, vodenja in usposabljanja drugih … vse to ob zaposlitvi na Univerzi v Mariboru.

Če bi to vprašali koga od domačih … bi bili kar zadovoljni, če tega ne bi bilo toliko, ker sem vsepovsod, samo doma ne (smeh). Nima veze, koliko dela imaš - če hočeš, gre. Ne jamraš, ampak pač narediš.

Imam pa veliko srečo na službenem področju – še nikjer nisem imel težav s tem, da sem si v službenem času vzel kako minuto za druge dejavnosti ali da sem šel kdaj na intervencijo.

Kaj pa izmed te množice aktivnosti najraje počnete?

Največje zadovoljstvo je definitivno predajati znanje in izkušnje naprej. Slovensko gasilstvo je v zadnjih 20 letih naredilo skok dlje od Marsa. Ko smo se kalili mi, ni bilo toliko možnosti učenja, kot jih lahko generacijam za nami ponudimo zdaj.

Kako pa v svoje vrste pritegnete mlade?

To je pa vprašanje za milijon dolarjev. Po moji oceni se prostovoljstvu v sferi gasilcev ne piše dobro, saj nas je iz desetletja v desetletje manj – pri nas imamo iz generacije od 2000 naprej samo dva člana. Denar in tehniko imamo, ljudi pa ne, tako da vprašanje, kaj bo čez 30 let. Bojim se tudi, kaj bo s skupino otrok, ki jih kalimo trenutno, saj se že eno leto niso smeli udeleževati ničesar.

Poleg aktivnosti v PGD ste tudi član štaba CZ Občine Črna na Koroškem, kjer delujete kot namestnik načelnika. V času epidemije ste opravili res veliko dela, kako je bilo to v lanskem letu drugačno od vašega običajnega?

Bilo je izredno stresno, najbolj zaradi tega, ker na začetku prav nihče ni bil pripravljen na to. Več kot en mesec smo dobesedno tavali v temi. Kar se tiče zaščitne opreme, smo hodili naokoli in pobirali vsako drobtinico, ki smo jo našli: obredli smo vse kmetijske zadruge in pokupili vse zaščitne komplete za sadjarje, ker so bile v kompletu maske in kombinezoni; pobrali smo, kar smo lahko iz zaloge gasilskega društva za prve posredovalce. Zdaj vemo, da smo takrat zganjali malo preveliko paniko, a kaj, ko je panika prihajala iz državnega vrha dol. Čez poletje smo potem skladišča dobro napolnili z zaščitno opremo, kar nam je v drugem valu prišlo prav, ker je bil naš CUDV precej na udaru glede okužb.