Velikokrat slišim odrasle reči: “Oh, kaj pa imajo otroci za ene skrbi, saj je edina njihova obveznost  šola”. Pri tem se je potrebno zavedati, da enim izmed njih šola predstavlja stisko. Se otrok zlahka prebije skozi teste in spraševanja ali mu to predstavlja veliko oviro? Se mora učiti tudi med zimskimi počitnicami, ko se vsi ostali prijatelji kepajo zunaj? Mora julija, ko je že konec šole, sedeti doma za knjigami in popravljati negativne ocene, medtem ko se vsi sošolci zbirajo na bazenu in hodijo v kino? Če le enemu otroku omogočim brezskrbne počitnice (z učno pomočjo nekaj ur tedensko), se mi zdi to vredno. Vredno, da pogledam kakšen film manj oz. zapolnim kakšen dan, ko bi le poležavala na kavču, z nečim koristnim. Sama ponudim “tako malo”, medtem ko osnovnošolka prejme ogromno. Povprečno 3 ure tedensko si vzamem čas za učno pomoč deklici pri angleškem jeziku. Kaj to pomeni njej? Lažje razumevanje in hkrati lažje učenje, da se brez težav prebija skozi preverjanja znanja. Najpomembnejše pa je, da ji s skupnimi močmi omogočiva brezskrbne poletne počitnice. Da lahko takrat, tako kot vsi njeni prijatelji, uživa! Preden sem začela nuditi učno pomoč kot prostovoljka,  sem čutila pri družini veliko stisko, predvsem zaradi slabšega uspeha v šoli. Deklica potrebuje redno učno pomoč, plačljive inštrukcije pa zaradi slabšega finančnega stanja nikakor niso prišle v poštev. Občutek imam, da je zaradi pomoči, ki jo nudim deklici, odleglo tudi staršem, ki so poleg vsakodnevnih skrbi, bili še dodatno obremenjeni s šolskim (ne)uspehom svojega otroka. Sama pa tega nikakor ne sprejemam kot obveznost, ampak kot izziv in srečna sem, da lahko na tako “enostaven” način pomagam celi družini. Celotno prostovoljsko izkušnjo ne vidim le v dajanju z moje strani. Učno pomoč nudim že skoraj eno leto in hvaležna sem, da sem spoznala tako čudovite ljudi, kot je ta družina. Kot vsi, imajo tudi sami kar nekaj težav, vendar če jih opišem na kratko, so to srčni in veseli ljudje. In biti obdan s srčnimi ljudmi je neprecenljivo. Vsakič, ko pridem, so vsi nasmejani, hkrati malo potarnajo, kako je težko, a ne začutim, da bi jim kakršnakoli stiska kratila veselje do življenja. Ob takih ljudeh tudi sama bolj cenim življenje in si mislim, če zmorejo oni, zmorem tudi jaz. (prostovoljka Maša)