Delo z otroki mi je pisano na kožo

- Neža Vrhovec

Lana Kokol je Mariborčanka, ki v Ljubljani študira psihologijo in prostovolji pri Društvu za preventivno delo. Prostovoljke so ključne izvajalke skupnostno preventivnega socialnovarstvenega programa »Mladinske delavnice« na terenu v ljubljanski regiji. Tedensko izvajajo delavnice s psihosocialnimi tematikami na osnovnih šolah med osmo- in devetošolci, s katerimi skušajo spodbujati zdrav psihosocialen razvoj mladostnikov_c.

Kaj vas je nagovorilo k temu, da ste postali prostovoljka na Društvu za preventivno delo?

Prvič sem se s prostovoljskim delom srečala že v srednji šoli, kjer sem nudila učno pomoč učencem in ugotovila, da me veseli delo z otroki. Na fakulteti je k nam prišla predstavnica Društva za preventivno delo in nam je predstavila njihov program, ki se mi je takoj zdel resnično dober. Kmalu sem ugotovila, da mi je njihov program pisan na kožo in tako pri njih prostovoljim že več kot eno leto.

Kako bi opisali bistvo vašega delovanja?

Zame je bistvo v tem, da učencem damo priložnost za pogovor o pomembnih temah, o katerih se mogoče v drugih okoljih, kot sta na primer dom ali šola, ne morejo pogovarjati, ker za to ni časa ali prostora. Organiziramo delavnice na temo drog, nasilja, spolnosti, še posebej varne spolnosti, po drugi strani pa se osredotočamo tudi na verbalno in neverbalno komunikacijo.

Kako ste delali v času pandemije, ali ste kaj preoblikovali načrt dela?

V prvem valu smo imeli delavnice preko zooma, ki so bile prostovoljne - niso bile v okviru šolskih obveznosti, kot je to običajno. Delavnice so bile na temo počutja mladih v tem obdobju, kaj lahko delajo v pandemiji, kako se lahko povežejo s prijatelji. Letos delavnice izvajamo spet po utečenem programu, saj brez posebnega prilagajanja lahko damo dosti delavnic v kontekst pandemije ter osamljenosti, ki jo čutijo.

Glede na to, da študirate psihologijo, ali bi lahko rekli, da ste opazili kakšne spremembe v duševnem zdravju mladih?

Jaz bi sklepala, da sigurno so, vendar pa težko delam utemeljene zaključke, ker je bil moj stik z otroki omejen. Kot zanimivost pa na tem mestu lahko povem naslednjo izkušnjo; imeli smo delavnico o čustvih, kjer so morali otroci napisati štiri najpogostejša čustva, ki jih čutijo. Zelo pogosto so napisali jeza, dolgčas, osamljenost, žalost. Po zaključku so dejali, da so mislili, da bodo edini, ki bodo omenili bolj temna čustva. Zato jim je zelo dobro delo, ko so spoznali, da niso edini, ki jim je težko.

Katera je vaša najboljša prostovoljska izkušnja?

To je bilo kar zdaj pred kratkim, ko smo se vrnili v šole - prvič po tem, ko smo dolgo delali na daljavo. Na daljavo je bila čisto drugačna dinamika, učenci so sicer še vedno sodelovali, vendar je bilo potrebno veliko več spodbude z moje strani, poleg tega so bile tu še tehnične težave. Ko smo imeli prvič delavnico v živo, smo se pravzaprav tudi prvič spoznali. Učenci so ob tem zelo uživali in posledično tudi bolj sodelovali, kar me je navdajalo z velikim zadovoljstvom.

Kako je prostovoljno delo vplivalo na vas? Kaj ste pridobili, česa ste se naučili?

Pridobila sem ogromno izkušenj z otroki, kar mi je resnično pomembno, ker se tudi kasneje nameravam delati z njimi. Mislim, da ima največjo vrednost to, ko preko delavnic od otrok izvem njihova stališča, različne perspektive in vidim, kako razmišljajo – velikokrat me kar presenetijo. To je fascinantno! Res se dosti naučim od njih, kar je tudi dodana vrednost mojemu izobraževanju.

»V zadnjem letu so naše prostovoljke, med katerimi je tudi Lana, izvedle preko 500 delavnic. Svojo predanost programu in motiviranost do dela z mladostniki_cami so izkazale tudi s tem, da so veliko svojega prostega časa in energije vložile v prilagajanje spremenjenemu načinu izvajanja delavnic.« - Pavla Škerjanec, koordinatorka projekta Mladinske delavnice v društvu DPD