Človek človeku sopotnik

 - Sabrina Lever

Zavod Sopotniki zagotavlja mobilnost starostnikov iz ruralnih predelov in Miran Škerlj je njihov prostovoljec. Svoje delo opravlja v enoti Kras Brkini in vozi predvsem na relaciji Sežana, Šempeter, Izola in Postojna. Nobena vožnja ne mine brez klepeta, ki pri uporabnikih velikokrat obudi spomine, omili osamljenost in lajša tegobe.

Kako vas je pot pripeljala do Sopotnikov?

Brat, ki živi v Cerknici, mi je enkrat med pogovorom povedal, da sta oba z ženo prostovoljca pri Zavodu Sopotniki in opisal, kaj počneta. Kmalu zatem sem v glasilu občine Hrpelje-Kozina zasledil obvestilo zavoda, da vabijo k sodelovanju nove prostovoljce. Nisem dosti razmišljal. Predstavljal sem si, da te enostavno sprejmejo kot prostovoljca in sem bil že takrat presenečen nad tem, kako zelo odgovorno ravnajo. Odgovorno do mene kot prostovoljca, pa tudi do uporabnikov. Najprej temeljit pogovor, med drugim tudi o mojih motivih za prostovoljstvo, in seveda predstavitev dela. Nato testna vožnja s koordinatorko in izčrpni napotki za delo, podpis papirjev… skratka, zares. In sem začel.

Verjetno imate kar dober vpogled v življenja starejših, ki pogosto živijo v vzporedni realnosti, potisnjeni na rob družbe, osamljeni in izolirani. Je res, da njihove zgodbe dostikrat niso lahke?

Je res. Pogosto se zamislim, ko vidim, v kakšnih težkih razmerah živijo mnogi. Najprej pomislim na starejšo gospo, ki je na vozičku in živi s svojo odraslo hčerko, ki je tudi bolna in težko hodi. Takšni primeri ti sežejo do živega in zlahka vidiš, kaj jim pomeni to, da lahko pokličejo na Sopotnike in si uredijo prevoz. Saj so vedno tudi kakšni sosedje in podobno, je pa povsem drugače, če lahko kadarkoli pokličeš in se dogovoriš. Daje jim nekaj samostojnosti. Glede na družbo, v kateri živimo, se mi to zdi zelo pomembno in vidim, da je to ljudem kar precej v oporo.

Verjetno ne gre samo za prevoze, ampak tudi za nova poznanstva, prijateljstva in veliko zaupanja?

Gre tudi za nova poznanstva, še posebej pa imam v spominu primere, ko smo obudili stara prijateljstva in poznanstva. Dobil sem nalog za naslednji dan in prepoznal ime. In pravim ženi: »O, tako se je pa pisala moja učiteljica v drugem razredu osnovne šole, ampak ona zagotovo ni več živa«. Ko sem prišel ponjo, sem jo seveda prepoznal, srečala sva se po več kot 50 letih. Pred kratkim sem peljal sovaščana, s katerim se tudi nisva videla 50 let, mogoče celo več. Zanimiva srečanja.

Verjetno se za Sopotnike hitro razve. Se starejši težko odločijo, da pokličejo?

Slišal sem za prav zanimivo zgodbo, ko je gospa izvedela, da je njen sosed prostovoljec pri Sopotnikih in kar njega vprašala, če jo pelje. Kar dolgo je trajalo, da je poklicala koordinatorko in se privadila na to, da so tudi drugi šoferji v redu. Zdaj sprejme kogarkoli, je zadovoljna in vsem zaupa. Za nekatere res ni tako enostavno in samoumevno, da kar pokličejo in se dogovorijo.

Ali prostovoljite zato, ker sistem javnega prevoza res ne deluje dobro, ali se vam zdi, da le prispevate k boljši družbi, v kateri pazimo drug na drugega?

Potovanje z avtobusom je res misija nemogoče. Neka gospa mi je rekla, da ima sina, ampak ga težko prosi, da si vzame čas v službi. Prav lahko sem si predstavljal … imaš osemurni delavnik, in če imaš družino, je to še dodatna obveznost. Če gledam sebe: greš v pokoj in imaš teh osem ur kar naenkrat na voljo. To je krasna priložnost, ki jo lahko posvetiš nečemu, kar se ti zdi potrebno in prijetno.

Kako pa razumete prostovoljstvo po upokojitvi? Se vam zdi pomembno, npr. zaradi morebitne izgube dolgoletne identitete oz. kot priložnost, da svoje znanje še vedno lahko delite in ste vpeti v družbo?

Slišal sem za veliko ljudi, ki jim je upokojitev prinesla težave, zato se mi zdi prostovoljstvo dobra priprava na starost. Imam namreč izkušnjo bivšega tasta, ki je bil pomembna osebnost, profesor; ko je šel v pokoj, je šlo samo navzdol. Zase lahko rečem, da glede tega nimam težav. Toliko stvari me zanima in jih rad počnem, da sem z veseljem pričakal upokojitev, še vedno se rad učim. Živeti v družbi z zavedanjem, da se lahko obrnem na Sopotnike, če bom kdaj tudi sam potreboval prevoze, je dober občutek.

Pa tako srčen prostovoljski projekt s seboj prinaša tudi občutek odgovornosti?

Zagotovo. Res moram poudariti, da sem bil prijetno presenečen nad prostovoljstvom, ker prej nisem imel izkušenj. Nisem si predstavljal, da je v tem toliko natančnosti in točnosti. Res, vse pohvale Sopotnikom in koordinatorici. Tudi kar zadeva prevoze v tej koronski situaciji, saj so mnogi rekli, da se tega v tej situaciji ne da. Sopotniki so namreč poskrbeli, da so prevoze ohranili kljub omejitvam in razmeram ohranili – v avte so vgradili pregrade iz pleksi stekla in jih razkužujejo, vozijo samo enega potnika. To zagnanost občudujem.

Veste, da so Hrpelje-Kozina, Sežana in Divača Prostovoljstvu prijazna občina in med drugim predstavljajo tudi zgleden primer medobčinskega sodelovanja, ki ni tako pogosto v drugih regijah. Kaj mislite, kakšen je recept?

Moja prva misel je bila - naj tudi drugi izvolijo več županj.

»V Zavodu Sopotniki so prostovoljci kolo organizacije, ki jo vestno in srčno poganjajo naprej. So tudi pristen stik oziroma povezovalni člen z uporabniki. Svoje delo opravljajo z velikim posluhom za sočloveka, za kar smo jim neizmerno hvaležni. Vsak se sam odloči, v kaj bo vložil svoj prosti čas, in moram priznati, da sem vedno znova ganjena, ko se zjutraj pred vožnjo s prostovoljcem srečava in mu zaželim srečno na poti.« - Nina Zečević, koordinatorka enote Zavoda Sopotniki Kras Brkini